Pisana druščina

Včeraj sem se doma lotil servisiranja sušilnega stroja in mi med procesom čiščenja kapne direktno v oko čistilo s kislino za čiščenje kondenzatorskih tuljav. Ok, sperem, sperem še malo več. Me dostavijo na lokalno urgenco, kjer mi sperejo še malo in me napotijo na očesno. Prilezem do tja, pokažem napotnico in skoraj v istem trenutku ležim že na postelji, kjer mi spirajo oči s čudežnimi kapljicami, protibolečinskimi kapljicami, nato direktno s c vitaminom. Proces traja kar dobrih 10 minut, preverijo če še kaj vidim na oko, zgleda kar obetavno. Vmes me kliče še Muki, ves paničen (hvala prjatu) in pa Klemen. Sestra me odrajta zaenkrat in me pošlje v čakalnico počakat na vrsto pri dohtrci. Zunaj polna čakalnica, vsak s svojo očesno zgodbo. Nekaj časa se prekladamo, začenjamo malo klepetat in se hecat, da nas kličejo noter po območjih glede na konec iz katerega prihajamo. Pokliče primorko, nato je na vrsti gorenc, potem notranjc, pa spet primorc… Beseda je dala besedo, klepet se je razvijal, vsak je nekaj prispeval in kar naenkrat je bila ura polnoči, ko sem bil na vrsti. Dohtrca hitro pogleda, predpiše kremo in mi pove da sem imel kar srečo. Res je, imel sem srečo, se zavedam tega. Lahko bi sedel v kakšni drugi čakalnici, v taki kjer niso samo očesni primeri in kjer ne bi bilo tako super družbe.


Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *